Zahteve združenja za uveljavljanje pravic bolnikov, invalidnosti in učinkovitega zdravljenja

 

Sarkoidoza je v prvi vrsti večorganska bolezen, kar pomeni, da se ob osnovni diagnozi skoraj vedno pojavijo dodatna stanja, bodisi sumljiva, diferencialno potrjena ali klinično dokazana.

Pri tem nastane velika težava pri ocenjevanju invalidnosti, saj zdravnik specialist v bolnišnici le delno pozna celoten obseg zapletov, zdravnik v invalidski komisiji pa s tem pogosto sploh ni seznanjen.

Pomanjkljivo razumevanje izhaja iz številnih neznank glede same narave bolezni in nepredvidljivosti njene aktivnosti v telesu.

Specialist se običajno osredotoča predvsem na akutno prizadete organe, premalo pozornosti pa posveča sekundarno prizadetim sklopom, ki obsegajo:

- pri 80 % bolnikov težave v gibalnem sistemu (poliartralgije, artritisi, nevropatija mehkih tkiv in drugo);

- pri 20 % bolnikov težave z vidom (odstop mrežnice, lezija vidnega živca, uveitis, katarakta);

- težave z dihanjem (pljučna hipertenzija, Tietzejev sindrom);

- kardiovaskularne zaplete;

- psihofizično stanje (kronična utrujenost, nespečnost, delovna nezmožnost zaradi izčrpanosti ter izguba samostojnosti).

Sarkoidoza ima svoje stopnje in razsežnosti, ki se v izvidih specialistov pogosto sploh ne navajajo celostno.

Sarkoidoza se dolgotrajno zdravi s citostatiki, kortikosteroidi, antimalariki in analgetiki, ki lahko dolgoročno povzročijo dodatna zdravstvena tveganja in poslabšajo sekundarne težave.

Zaradi preobremenjenosti zdravstvenega sistema kontrolni pregledi niso dovolj pogosti in usmerjeni v preprečevanje stranskih učinkov terapij (npr. meritve kostne gostote ali ocena drugih okvar).

Sprožilec za sarkoidozo je vstop bakterij, virusov, plesni ali toksinov v telo, KI IMA GENETSKO PREDISPOZICIJO, vendar bolezen ni ustrezno priznana v vseh vidikih genetske dovzetnosti, kar otežuje oceno funkcionalne nezmožnosti bolnika.

Prav tako se redko izvede celovita in kakovostna ocena zmožnosti bolnika za samostojno opravljanje vsakodnevnih življenjskih opravil.

Ker specialisti v izvidih redko podrobno opišejo splošno telesno stanje, ocenjevalci in socialni delavci pri invalidskih komisijah nimajo realnega vpogleda v stisko obolelega.

Sarkoidoza poteka z znatnimi nihanji, saj ima bolnik boljše in zelo slabe dni, kar predstavlja veliko oviro pri trenutnem ocenjevanju stanja.

Ker bolezen ni celovito umeščena na enotne sezname telesnih okvar in invalidnosti, se ocene prepogosto oblikujejo pavšalno in po približnih analogijah.

Spodnje okončine so prizadete pri kar 80 % kroničnih bolnikov, zaradi česar so mnogi prisiljeni uporabljati opore, bergle ali dolgotrajno počivati.

Skoraj vsi bolniki se soočajo s težavami v vsakdanjem življenju zaradi trajne utrujenosti, bolečin in nenadnih epizod hude izčrpanosti, kar se v postopkih prepogosto spregleda.

Združenje obolelih za sarkoidozo zahteva

- uvrstitev kronične sarkoidoze na uradne sezname bolezni in telesnih okvar s III. in IV. stopnjo invalidnosti na podlagi trajne bolečine, kronične utrujenosti, obdobij oslabelosti ter dolgotrajnih posledic agresivnih terapij s kortikosteroidi, citostatiki in antimalariki.

- določitev odstotka invalidnosti in telesne okvare zaradi zmanjšane gibljivosti spodnjih okončin, izgube vida.

- oblikovanje postopkov za:

- zgodnjo diagnostiko;

- zdravljenje;

- multidisciplinarni pristop za zapisovanje pridruženih diagnoz, zaščito zdravja, boljši dostop do pravočasnega zdravljenja in stvarno dokazovanje invalidnosti.

 

- uveljavitev pravic obolelih do skrajšanega delovnega časa in beneficirane delovne dobe.

 

- podporo socialnega delavca in psihološko pomoč oboleli osebi pri spoprijemanju z novimi življenjskimi okoliščinami (življenjska ogroženost, zmanjšana gibljivost, splošna izčrpanost, ogrožena delovna zmožnost in delovno mesto, ogroženo preživljanje zaradi zmanjšanja prihodkov ob dolgotrajni bolniški odsotnosti in stroškov zdravljenja).

 

Dino-Josip Ključarić, mag. theol.
predsednik združenja

 

22. 2. 2024

Rating: 0 stars, 0 votes.