Kako nastane sarkoidoza?
Antigen vstopi v organizem. Gre pravzaprav za tujo molekulo, ki po vstopu v organizem sproži celo vrsto obrambnih mehanizmov, ki jih imamo zaradi prirojene ali pridobljene imunosti.
Sprožitev obrambnih mehanizmov ob vstopu tega tujka (antigena) imenujejo trigger.
Tako je trigger pri vsaki virozi neki virus, pri bakterijskem vnetju bakterija, pri alergiji pa alergen ...
Pri sarkoidozi so na podlagi raziskav obrambnih mehanizmov na področju imunskega odziva ugotovili, da je trigger oziroma sprožilec bolezni najverjetneje neka propionibakterija, virus ali toksin.
Naša protitelesa (makrofagi in dendritične celice), ki služijo obrambi pred antigeni, imunskemu sistemu predstavijo antigen kot nevarnost in pošiljajo citokine, ki sprožijo celoten imunski odziv.
Pri sarkoidozi pride do neznane reakcije, ker obrambne celice na mestu antigena predstavijo vrsto informacije, ki našemu imunskemu sistemu pove, da so naše lastne celice tujek. Tu pride do nastanka vnetja tako, da konglomerati naših obrambnih limfocitov tvorijo granulome. Takšni granulomi se lahko razvijejo v vsakem organu.
Tako se ta vnetna bolezen, ki jo povzročajo zunanji dejavniki in genetska nagnjenost, vede kot avtoimunska bolezen.
Sodobne raziskave povezujejo visoke ravni stresa z enim od sočasnih sprožilcev vnetnih in avtoimunskih bolezni.
Stres zviša raven kortizola, kar lahko oslabi vaš imunski sistem, če ta raven predolgo ostane visoka. Stres lahko poškoduje tudi lastne celice vašega telesa in celo spodbudi reakcije imunskega sistema, vključno s povečanjem vnetja, zaradi česar lahko postanete dovzetnejši za viruse in okužbe.
Obnovitev fiziološkega nastajanja kortizola je tako lahko povezana z imunsko reakcijo, ki vodi do pojava avtoimunskih bolezni.
Specifična biomarkerja ACE in hitotriozidaza (krvni izvidi) bosta pokazala, da gre za sarkoidozo.
Z biopsijo granuloma se ugotovi tudi trikrat nesorazmerno razmerje limfocitov CD4 in CD8, ki potrjuje diagnozo sarkoidoze.
Sarkoidoza se pri večini obolelih kaže na pljučih, zato je že na rentgenskih posnetkih mogoče opaziti obojestransko hilarno limfadenopatijo v mediastinumu.
Simptomi so zadihanost, utrujenost, bolečina v prsnem košu in kašelj.
Sarkoidoza se pri večini obolelih kaže na pljučih, zato je že na rentgenskih posnetkih mogoče opaziti obojestransko hilarno limfadenopatijo v mediastinumu.
Simptomi so zadihanost, utrujenost, bolečina v prsnem košu in kašelj.
Najpogostejša oblika pljučne sarkoidoze se kaže kot Löfgrenov sindrom, pri katerem se granulomi pojavijo v pljučih, koži in sklepih, kar je hkrati najugodnejša diagnoza za obolele.
Dino-Josip Ključarić, mag.theol.
Shematski prikaz vzrokov sarkoidoze na celični ravni
Prevod oznak na izvirnem diagramu.
Možnosti zdravljenja so povzete po izvirnem diagramu; niso aktualno priporočilo za zdravljenje. Kratice in izvirna poimenovanja so ohranjeni brez razširitev.
Antigen Presentation
Predstavitev antigena
APC
DC
MHC
Antigen (e.g., mold, mycobacteria, fungus, dust, insecticides)
Antigen (npr. plesen, mikobakterije, glive, prah, insekticidi)
TCR
αβ
CD4+ T cell (activated)
Celica T CD4+ (aktivirana)
T Cell Response
Odziv celic T
IL-12, IL-15, IL-16, IL-1, IL2, IL-6, IL-23, CXCL10, CXCL9, TNF-alpha, IFN-gamma
Th-1 Response
Odziv Th-1
TH17
Granulomatous Inflammation
Granulomatozno vnetje
GC
EC
CD4
CD8
MΦ
B cell
Celica B
Treg
Regulatory Response
Regulacijski odziv
Resolution
Izzvenevanje
Fibrosis
Fibroza
Treatment Possibilities
Možnosti zdravljenja
CLEAR regimen
Režim CLEAR
Methotrexate
Mycophenolate
Leflunomide
Azathioprine
Cyclophosphamide
ATYR1923
Abatacept
PD-1 blockade (rapamycin)
Metotreksat
Mikofenolat
Leflunomid
Azatioprin
Ciklofosfamid
ATYR1923
Abatacept
Blokada PD-1 (rapamicin)
Hydroxychloroquine/Chloroquine
Vitamin D
Prednisone
Adrenocorticotropic hormone
Hidroksiklorokin/Klorokin
Vitamin D
Prednizon
Adrenokortikotropni hormon
Infliximab (TNF)
Adalimumab (TNF)
Ustekinumab (IL-12, IL-23)
Apremilast (TNF, IL-12, IL-23, IFNγ, IL-2)
Roflumilast (TNF)
Golimumab (TNF)
Biosimilars
Infliksimab (TNF)
Adalimumab (TNF)
Ustekinumab (IL-12, IL-23)
Apremilast (TNF, IL-12, IL-23, IFNγ, IL-2)
Roflumilast (TNF)
Golimumab (TNF)
Podobna biološka zdravila
Rituximab
Rituksimab
Nicotine
Vasointestinal Peptide
Nikotin
Vazointestinalni peptid
Antifibrotics
Nintedanib
Pirfenidone
Antifibrotiki
Nintedanib
Pirfenidon
Shematski prikaz limfnega sistema
(kliknite za povečavo slike)
O povezanosti nastanka in izida sarkoidoze na celični ravni.
Poenostavil bom z laičnimi besedami:
1. Tujek vstopi v organizem.
Ta tujek imenujemo antigen.
Najverjetneje vstopi po zraku, torej aerobno.
2. Imunski sistem se odzove »preagresivno«
To pomeni, da se majhne celice (makrofagi), katerih naloga je »pojesti« tujek, združijo v vnetno skupino, torej tvorijo granulome.
Ti makrofagi v obrambnem procesu kalcificirajo zdravo tkivo in zato
NE SMEMO JEMATI KALCIJA, VITAMINA D (brez zdravniškega nadzora), NITI SPODBUJATI IMUNSKEGA SISTEMA.
Limfa, katere naloga je izločanje toksinov in zmanjševanje vnetja, ob granulomih oteka.
Zdravljenje z glukokortikosteroidi skuša zmanjšati vnetni proces, zdravljenje s citostatičnimi zdravili (mtx) pa »upočasnjuje« hitrost imunskega sistema in imunsko reakcijo.
Izpostavitev telesa neznanemu sarkoidnemu antigenu povzroči aktivacijo celic T in APC, kar vodi do sproščanja citokinov.
Aktivacija CD4 lahko poruši ravnovesje imunskega sistema v smeri odziva Th1 in Th2, ki nato sproži nastanek granulomov.
Nastajanje granulomov v poznejših fazah lahko vodi do umika bolezni ali kroničnega stanja bolezni s fibrozo.
Granulom je izraz, ki se uporablja za opis vrste vnetja, ki nastane kot odziv na različne sprožilce, kot so okužbe, tujki ali avtoimunske motnje.
Za to stanje je značilen nastanek majhnih skupkov celic, ki se lahko razvijejo v različnih delih telesa, vključno s pljuči, kožo in prebavili.
Granulomi so sestavljeni iz imunskih celic, kot so makrofagi, ki se kot odziv na dražljaj kopičijo na določenem območju.
Sarkoidni granulom:
Lahko se razvije v več organih v telesu, vključno s pljuči, bezgavkami in kožo. Vzrok sarkoidoze ni dovolj poznan, vendar velja prepričanje, da gre za avtoimunsko motnjo, pri kateri imunski sistem telesa napada lastna tkiva. Sarkoidni granulomi lahko povzročijo vrsto simptomov, kot so kašelj, oteženo dihanje in kožne lezije.
Makrofagi so vrsta levkocitnih celic človeškega (in živalskega) telesa, ki so mikroskopsko večje od nevtrofilnih levkocitov in katerih osnovna naloga je čiščenje organizma odpadnih snovi ter boj proti tujim snovem (antigenom).
Nastanejo iz krvnih monocitov, ki nastajajo v kostnem mozgu in imajo značilne morfološke lastnosti. Makrofagi so žal odgovorni za antrakozo in azbestozo, saj se kemotaktično premikajo proti vnetnim interlevkinom (npr. IL-1) in območjem vnetja ter »jedo« (grško fagein > fag, jesti) tuje delce, zato nastane pljučna antrakoza (vsebine jim ne uspe razgraditi). Žal sodelujejo tudi v procesu ateroskleroze (»penaste celice«). Kot sestavni del jih najdemo v številnih organih. Funkcija makrofagov je »uživanje« tujih snovi. To se imenuje fagocitoza.
TNF-alfa
Makrofagi izločajo aktivator plazminogena, pomemben v sistemu strjevanja krvi; izločajo serinske proteaze in druge encime, različne interlevkine in dejavnik tumorske nekroze alfa (TNF-alfa).
Dino-Josip Ključarić, mag.thel.
Delovna zmožnost upravljavca viličarja, pri katerem je bila odkrita sarkoidoza
Prevod izvirnega članka (2021)
To je zvest prevod članka Renate Ecimović Nemarnik »Radna sposobnost rukovatelja viličarem kod kojeg je otkrivena sarkoidoza«, objavljenega v reviji Sigurnost 63(3), 335–337 (2021). Hrvaški izvirnik je ohranjen. Medicinske trditve iz leta 2021 so ohranjene brez posodabljanja ali neodvisnega potrjevanja. Besedilo ni individualiziran klinični nasvet ali individualna ocena zmožnosti za delo. Prevod je jezikovna prilagoditev izvirnika.
Vir: Renata Ecimović Nemarnik (2021). RADNA SPOSOBNOST RUKOVATELJA VILIČAREM KOD KOJEG JE OTKRIVENA SARKOIDOZA. Sigurnost, 63(3), 335–337. Izvirni članek (PDF v hrvaščini). Licenca: CC BY 4.0.
Uvod
Sarkoidoza je redka bolezen, ki ogroža delovno aktivno prebivalstvo med 20. in 40. letom. Pojavi se kot vnetni odziv na zunanje dejavnike pri genetsko dovzetnih osebah. Čeprav ni dokazano, so možni sprožilci bolezni virusne, bakterijske in mikobakterijske okužbe ter vdihane anorganske (npr. aluminij, cirkonij, smukec) ali organske snovi (npr. borov cvetni prah, glina). Bolezen nastane tako, da neznani antigen sproži celični imunski odziv, ki povzroči kopičenje limfocitov T in makrofagov, sproščanje citokinov in kemokinov ter organiziranje ustreznih celic v granulome. Granulomi najpogosteje nastanejo v pljučih in bezgavkah, lahko pa jih najdemo tudi na številnih drugih mestih, vključno z jetri, vranico, očmi, kožo, kostmi, sklepi, skeletnimi mišicami, ledvicami, reproduktivnimi organi, srcem, žlezami slinavkami in živčevjem. Na sarkoidozo je treba posumiti, kadar se na rentgenski sliki pljuč naključno odkrije hilarna adenopatija. Laboratorijske preiskave imajo vlogo pri diagnosticiranju in ocenjevanju stopnje prizadetosti drugih organov; npr. krvna slika, elektroliti (kalcij), sečnina, kreatinin in jetrni testi običajno dajo koristne podatke za odkrivanje ekstratorakalne sarkoidoze. Raven ACE v serumu lahko služi spremljanju aktivnosti bolezni in odziva na zdravljenje pri dokazani sarkoidozi.
V velikem številu primerov pride do spontanega umika bolezni (90 % primerov), zato je odločitev o zdravljenju težja. Vsekakor je zdravljenje potrebno pri napredujoči pljučni, očesni in srčni bolezni. Osnovno zdravljenje so kortikosteroidi. Pri približno 10 % bolnikov se razvije resna motnja očesne, pljučne ali druge organske funkcije, vendar je smrtnost zaradi sarkoidoze manjša od 3 %. Pljučna fibroza, ki vodi v pljučno in srčno odpoved, je najpogostejši vzrok smrti.
Prognoza je slabša pri zunajpljučni sarkoidozi. Dobra prognostična znaka sta nodozni eritem in akutni artritis. Uveitis, lupus, kronična hiperkalciemija, nevrosarkoidoza, nefrokalcinoza, bolezen miokarda in obsežna pljučna oblika bolezni so slabi prognostični znaki.
Izguba delovne zmožnosti lahko nastane zaradi okvare vida ter bolezni dihal in srca; ocenjuje se, da nastane pri 10 % obolelih. Pri približno 50 % ljudi, ki so nekoč imeli sarkoidozo, se bolezen ponovi. Čeprav je sarkoidoza redka bolezen, lahko zaradi številnih simptomov in možnih težjih izidov vpliva na delovno zmožnost, zato jo je treba pravočasno odkriti, spremljati in po potrebi zdraviti.
Prikaz primera
Bolnik, star 31 let, s srednjo strokovno izobrazbo, dela kot upravljavec viličarja in ima skupno 10 let delovne dobe. Sarkoidoza mu je bila diagnosticirana pred dvema letoma. Sarkoidoza je prizadela pljuča, vranico, oči ter bezgavke v mediastinumu, dimljah in na vratu. Do tedaj ni imel poškodb pri delu niti dokazanih poklicnih bolezni. Zaradi uveitisa, povezanega s sarkoidozo, je bil začasno nezmožen za delo 14 dni.
Zaradi dolgotrajnega kašlja po prebolelem bronhitisu je bil bolnik napoten na rentgensko slikanje pljuč, pri katerem je bila opažena hilarna adenopatija, zaradi pordelosti oči pa na pregled k oftalmologu. Oftalmološka obravnava je kazala na uveitis, povezan s sarkoidozo. Zaradi možne razširjenosti sarkoidoze na več organov je bila opravljena nadaljnja diagnostična obravnava. Laboratorijska obravnava je pokazala levkopenijo, izvid 24-urnega urina nefrokalcinozo, ultrazvok trebuha pa splenomegalijo s povečanimi mediastinalnimi, abdominalnimi in dimeljskimi bezgavkami.
Bolniku je bilo predpisano zdravljenje z zdravilom Decortin ob zaščiti želodčne sluznice in rednih kontrolah vsake 4 mesece, z opozorilom, naj se ob novih simptomih ali poslabšanju obstoječih oglasi na pregledu v pulmološki ambulanti. Pri bolniku je na kontrolnih pregledih prišlo do zadovoljivega izboljšanja bolezni, normalizacije laboratorijskih izvidov, regresije uveitisa in okrevanja bele krvne vrste, kar je kazalo, da je bolezen pod nadzorom. Zaradi povečane vranice in bezgavk je bil redno spremljan z ultrazvokom trebuha. Zdravljenje z zdravilom Decortin je bilo zmanjšano na vzdrževalni odmerek. Bolniku je bilo svetovano, naj se izogiba zadrževanju na soncu.
Na pregledih v ambulanti medicine dela in športa je bolnik redno prinašal izvide kontrolnih pregledov, počutil se je dobro in ni imel težav, ki bi mu preprečevale opravljanje delovnih nalog. V kliničnem statusu niso bile ugotovljene patološke spremembe, laboratorijski izvidi so bili v mejah normale, prav tako izvidi spirometrije, avdiometrije in EKG. Zaradi očesnih sprememb, ki jih je imel v povezavi s sarkoidozo, je bil napoten na kontrolni pregled k okulistu.
Okulistični izvid oziroma biomikroskopski pregled je pokazal, da sta očesi zdaj brez draženja in da so levo prisotne sinehije na mestih, ki ustrezajo 8., 10. in 12. uri na številčnici. Z gonioskopijo so bile vidne periferne sprednje zarastline. Pregled očesnega ozadja je pokazal bistro steklovino brez vnetnih elementov, v spodnjem delu očesnega ozadja pa je bilo prisotnih nekaj drobnih atrofičnih pik. Ker v očeh ni bilo več vnetnih sprememb, je bil bolnik naročen na kontrolni pregled čez tri mesece.
Razprava in zaključek
Pravi vzroki pljučne sarkoidoze še vedno niso znani. Nekateri znanstveniki menijo, da je bolezen genetska, drugi pa, da gre za bolezen imunskega sistema. Obstajajo tudi teorije, da je vzrok razvoja pljučne sarkoidoze biokemična motnja v telesu. Večina znanstvenikov meni, da je kombinacija navedenih dejavnikov vzrok razvoja pljučne sarkoidoze, čeprav nobena teorija ne potrjuje narave izvora bolezni. Infektologi trdijo, da so lahko povzročitelji pljučne sarkoidoze praživali, histoplazma, spirohete, glive, mikobakterije in drugi mikroorganizmi, pa tudi številni endogeni in eksogeni dejavniki, ki lahko povzročijo razvoj bolezni. Zato je danes splošno sprejeto, da je sarkoidoza povezana z biokemičnimi, morfološkimi in imunološkimi motnjami ter genetskim vidikom.
Zanimiv je podatek, da so opazili večjo pojavnost sarkoidoze pri določenih poklicih, kot so gasilci (zaradi povečanih toksičnih ali infekcijskih vplivov), mehaniki, mornarji, mlinarji, kmetje, pismonoše ter delavci v kemični proizvodnji in zdravstvu. Navedeni poklici so neposredno ali posredno povezani s poškodbami pljuč. Snovi, nevarne za zdravje, lahko sprožijo to bolezen, in sicer strupi, toksini, kemikalije in prah. Morda je to razlog, zakaj prav zaposleni v navedenih poklicih razvijejo sarkoidozo veliko hitreje kot ljudje drugih poklicev. Pljučno sarkoidozo opažajo tudi pri osebah, odvisnih od tobaka. Tudi alergijska reakcija na nekatere snovi, ki jih telo zaradi okvarjene imunoreaktivnosti zaznava kot tuje, lahko privede do pljučne sarkoidoze.
Najpogostejše hude posledice te bolezni vključujejo razvoj dihalne odpovedi, pljučnega srca, pljučnega emfizema in bronhoobstruktivnega sindroma. Za kazalnike slabe prognoze s hudimi posledicami veljajo: afroameriško poreklo bolnika, neugodne okoljske razmere, dolgotrajno povišana temperatura (več kot mesec dni) na začetku bolezni, hkratna prizadetost več organov in sistemov (generalizirana oblika) ter relaps (ponovitev akutnih simptomov) po končanem zdravljenju s kortikosteroidi.
Sarkoidoza brez zapletov ne vpliva bistveno na delovno zmožnost, zato sta pomembna redno spremljanje bolnika in izvajanje preventivnih ukrepov za preprečevanje morebitnih zapletov. Preprečevanje zapletov bolezni vključuje omejevanje izpostavljenosti dejavnikom, ki bi lahko povzročili sarkoidozo, to pa so okoljski dejavniki, ki lahko z vdihanim zrakom vstopijo v telo. Bolnikom se svetujeta redno zračenje prostorov, v katerih se zadržujejo, in mokro čiščenje, da bi se izognili prahu v zraku in plesni. Poleg tega se priporoča izogibanje dolgotrajnemu izpostavljanju soncu in stresu, saj povzročata motnje presnovnih procesov v telesu in povečujeta rast granulomov. Preventivni ukrepi vključujejo tudi izogibanje podhladitvi, saj ta lahko zaradi poslabšanja prezračevanja pljuč in oslabitve imunskega sistema prispeva k bakterijskim okužbam.
Ker uveitis pri našem delavcu ni vplival na ostrino vida, je bolnik ob okulistični kontroli vsake tri mesece in pulmološki kontroli vsake 4 mesece lahko normalno delal. Prišlo je do regresije bolezni, normalizacije laboratorijskih izvidov, regresije uveitisa in okrevanja bele krvne vrste. Zmanjšan je bil tudi odmerek zdravila Decortin. V večini primerov gre za bolezen, ki ne bo bistveno vplivala na delovno zmožnost zaposlenega, zato je ob preventivnih pregledih pri pristojnih specialistih in rednih kontrolnih pregledih s pravočasnim zdravljenjem mogoče preprečiti nadaljnje morebitne zaplete bolezni.
Avtorica in nazivi iz izvirnika: Renata Ecimović Nemarnik, dr. med., univ. mag. med., spec. obitelj. med., spec. med. rada i sporta
Ustanova iz izvirnika: Dom zdravlja Zagreb Zapad, Zagreb
Opombe k prevodu
- Besedilo članka je prevedeno v celoti. Obvestilo o viru in te opombe so ločeno uredniško besedilo, ne besedilo avtorice.
- Izraz »lupus« je ohranjen brez sklepanja o podtipu, ki v izvirniku ni naveden.
- Ohranjena je trditev izvirnika o nefrokalcinozi v izvidu 24-urnega urina; ni nadomeščena s hiperkalciurijo in ni sklepano na drugo preiskavo.
- Ohranjena je razvrstitev gline med organske snovi iz izvirnika, brez kliničnega ali znanstvenega popravka.
- Kratice nazivov in specializacij avtorice ter njena ustanova so ohranjene v izvirni obliki, da ne bi nakazovali poklicne enakovrednosti.
- Ure 8, 10 in 12 označujejo položaje v očesu po urni številčnici, ne časa pregledov. Ohranjeni so vsi številčni podatki, intervali kontrol in trgovsko ime Decortin. Podatki za prepoznavo bolnika niso dodani.