Pravice invalidov in psihosocialni
izzivi pri obolelih za
sarkoidozo

Ali se vam dogaja, da pogosto ne morete slediti lastnim življenjskim ciljem ter tempu družine, službe in običajnega družbenega življenja, pri tem pa naletite na nerazumevanje okolice ter občutek osamljenosti?

Vsaka obolela oseba se na koncu sama sooča z bolečinami in izčrpanostjo, vendar družba in pristojne institucije ne prepoznajo vseh stanj sorazmerno z dejanskimi težavami, saj se vsaka bolezen navzven kaže drugače.

Težko bolne osebe navzven ne izgledajo nujno bolne, saj znaki bolezni niso vedno vidni. Pri sarkoidozi se lahko akutno ali kronično stanje kaže zgolj skozi hudo utrujenost ali pa je za okolico povsem neopazno.

Čeprav se soočate s kronično utrujenostjo in podočnjaki, morda delujete le zaspani ali premalo motivirani, kar družba redko prepozna kot resen simptom kompleksne večorganske bolezni.

Včasih niti osebni zdravniki takoj ne pomislijo na zahrbtno vnetno ali avtoimunsko stanje. Nerazumevanje težav in nerazumevanje okolice lahko bolnika vodita v stisko, kar dodatno poslabša potek bolezni.

 

Gre za resen problem pravočasnega prepoznavanja in priznavanja statusa invalidnosti.

 

Tudi po potrjeni diagnozi se izzivi ne končajo. Sarkoidoza poteka nepredvidljivo in niha glede na imunski odziv ter zunanje dejavnike: okužbe, alergene, nihanja temperature, fizični napor in stres.

Zaradi nevidnih simptomov bolniki pogosto ostanejo prepuščeni samim sebi, ko uveljavljajo pravice iz naslova invalidnosti ali socialnega varstva.

Če si nekdo poškoduje sklep, mu sistem brez zapletov dodeli zdravljenje, rehabilitacijo, bolniški stalež, po potrebi pa tudi invalidsko oceno in prilagoditve delovnega mesta. Pri sistemskih boleznih z razpršenimi simptomi pa je pot do statusa invalida pogosto polna ovir.

 

Izzivi pri ocenjevanju delazmožnosti in invalidnosti

1. Simptomi se razvijajo postopoma in prizadenejo celotno telo, preden se doseže končna diagnoza.

2. Oseba se sooča z izgubo delovne zmožnosti in stalno izčrpanostjo, vendar zaradi togih meril težko doseže ustrezno kategorijo invalidnosti.

 

Opredeliti moramo tri ključne težave pri uveljavljanju pravic invalidov s sarkoidozo:

1. Pomanjkljivo upoštevanje kronične utrujenosti in sistemskih zapletov pri invalidskih komisijah;

2. Pomanjkanje celovite psihosocialne pomoči in prilagoditev delovnega okolja;

3. Sistemska neenakost v primerjavi z boleznimi, ki imajo lažje merljive anatomske okvare.

 

Ker sarkoidoza hkrati prizadene več organov – pljuča, živčevje, srce, kosti in kožo – zdravniki in izvedenci pogosto ocenjujejo le posamezen organ. Če so na primer pljučne funkcije zmerno ohranjene, se vloga pogosto zavrne, ne glede na hude bolečine v sklepih in popolno telesno nemoč.

 

Ali ni invalidnost prav nezmožnost običajnega delovanja v poklicnem in vsakdanjem življenju?

Utrujenost, težka sapa, zmanjšana moč in bolečine morajo imeti ustrezno težo pri določanju stopnje telesne okvare in pravic iz invalidskega zavarovanja.

 

Nekega dne lahko bolnik zmore pot do pisarne z lastno močjo, nekaj ur kasneje pa zaradi izčrpanosti doživi kolaps. To nihanje pogosto povzroča napačno presojo delodajalcev in komisij, ki menijo, da je stanje izboljšano ali celo namišljeno.

 

Prav zato si naše združenje prizadeva za dvig družbene zavesti, pravno obveščenost bolnikov, podporo pri postopkih uveljavljanja pravic in preprečevanje diskriminacije.

 

Združenje bolnikov s sarkoidozo

 

Celoten prevod izvirnega članka v hrvaščini

Predhodni vodnik je ohranjen v celoti. Naslednji razdelek ločeno predstavlja celoten prevod izvirnega članka z njegovimi trditvami in navedbami.

Psihosocialne težave in
pravna diskriminacija obolelih
za sarkoidozo 

Zvest prevod članka avtorja Dino-Josip Ključarić, mag.theol. Prva oseba in osebna pripoved se nanašata na avtorja izvirnega besedila. Mnenja ter medicinske in pravne trditve so ohranjene kot vsebina vira, brez posodabljanja ali neodvisnega potrjevanja; ne pomenijo individualne ocene ali zdravstvenega oziroma pravnega nasveta.

Izvirni članek v hrvaščini

Se vam včasih ali pogosto dogaja, da ne morete slediti svojim življenjskim ciljem ter držati koraka z družino, delom in običajnim družbenim življenjem, zato ne naletite na razumevanje okolice in se počutite potrti in osamljeni?

Vsaka obolela oseba se na koncu sama spopada s svojimi bolečinami, vendar družba vseh bolezni ne prepoznava sorazmerno z bolečinami, saj se vsaka skupina bolezni navzven kaže drugače.

Hudo bolne osebe niso nujno videti bolne, saj bolezen ni nujno navzven vidna v vsaki fazi. Pri sarkoidozi bo predakutno, akutno ali kronično stanje vidno kot utrujenost ali pa bo povsem nevidno.

Čeprav imate podočnjake in kronično utrujenost, ne da bi noč preživeli ob popivanju in zabavi, boste morda dajali vtis letargične osebe, česar okolica ne prepozna kot simptom hude multisistemske bolezni.

Niti družinski zdravniki ne bodo posumili, da gre za nevarno avtoimunsko bolezen.

Poslabšanje bolezni lahko obolelo osebo privede do duševnega neravnovesja zaradi lastnega nerazumevanja težave in hladnega obsojanja okolice. Ta dodatni stres je lahko vzrok akutnega stanja, torej poslabšanja klinične slike.

 

Kot vidite, govorim o neuspehu zgodnjega diagnosticiranja.

 

V drugem primeru, če ste nedvomno bolnik s potrjeno diagnozo in prejemate zahtevna zdravljenja, se ne bo nič spremenilo. Imate bolezen, ki se spreminja glede na stanje imunosti. 

Pri sarkoidozi je imunost kot ponoreli kazalec na avtomobilskem merilniku hitrosti. Enkrat poskoči, drugič pade, odvisno od okolja: količine alergenov, virusov in bakterij v zraku, občutljivosti na temperaturna nihanja, stres in telesne napore, spanje, hrano in tisoče drugih dejavnikov. 

Če pogledamo tako, je sarkoidoza prej bolezen »občutljive mimoze« kot »snežinke«.

Na koncu ostanete sami, saj ni sistema, ki bi se ukvarjal z ozaveščanjem o razsežnostih te bolezni.

Ko izveste, da imate sarkoidozo, boste o njej več izvedeli na forumih in spletnih straneh kot v zdravstveni ustanovi.

Kako pričakovati, da bo družba socialno občutljiva, ko niti zdravstveni sistem ne zagotavlja kognitivne ali psihološke podpore?

Nevednost pomeni strah, stres, odrekanje pravic in diskriminacijo.

Če si na primer izpahnete gleženj, vam bo zdravstveni sistem omogočil diagnostiko, zdravljenje in nato prilagojeno rehabilitacijo v obliki fizioterapije ter navodil, kako živeti z določeno stopnjo okvare. V težjih primerih boste prek Centra za socialno delo ter pokojninskega in zdravstvenega zavarovanja dobili finančno pomoč, ortopedske pripomočke, dodatno rehabilitacijo v toplicah, priznanje invalidnosti za upokojitev in parkirno nalepko.

Pri sarkoidozi ni rehabilitacije v smislu pogovora z bolnikom o obsegu in izidu bolezni; kako daleč smo potem šele od pravic? Prav zato, ker nam sarkoidoza še ni polomila kosti, čeprav tudi zdravljenje prispeva k temu, da se zlomijo.

 

Težava poznega diagnosticiranja

1. Bolezen tli in uničuje organizem do kronične bolezni ali smrti (5%)

2. Obolela oseba nima podpore zdravnika, družbe in družine, saj se kljub motivaciji počuti slabo in nesposobno ter je deležna kritike in ravnodušnosti.


Govorimo torej o treh temeljnih težavah diskriminacije obolelih za sarkoidozo:

1. Težava neučinkovitosti zgodnjega diagnosticiranja;

2. Težava po potrjeni diagnozi glede psihosocialne pomoči in socialne občutljivosti do obolelih;

3. Težava zakonitosti glede zdravstvenih in socialnih pravic v primerjavi z drugimi boleznimi.

 

Dokler sarkoidoze vsi, od bolnišničnih specialistov in splošnih zdravnikov do socialnega delavca pri pokojninski oceni, ne bodo obravnavali kot multisistemsko bolezen, bodo bolniki pravno diskriminirani.

 

Sarkoidoze torej ne obravnavajo niti z vidika zdravstvene preventive z zgodnjo diagnozo niti pravno-socialno in psihosocialno, tudi ob zanesljivi diagnozi ne.

 

Težava ocenjevanja invalidnosti

Težava je v tem, da je sarkoidoza multisistemska bolezen, ki nikoli ne napade le enega organa, in da je njen obseg težko oceniti, ker se zdravniki ne osredotočajo na utrujenost, bolečine v koži in nogah ter kratko sapo, temveč na zdravljenje organa z najakutnejšo prizadetostjo.

Na primer, sarkoidozo, ki najbolj ogroža pljuča, bodo v dokumentaciji vodili s poudarkom na pljučih in oceni njihove zmogljivosti. Če se je pljučna zmogljivost zmanjšala na 95%, to zagotovo ne bo pogoj za invalidnost.

Po drugi strani zdravnik močne bolečine v nogah presliši. Enako tudi hudo utrujenost, oslabelost in onemoglost.

Ali ni že sama nezmožnost normalnega delovanja v življenju invalidnost?

Zakaj oslabelost, utrujenost in onemoglost, otežena gibljivost, zadihanost in pomanjkanje moči ob naporu nimajo svojega mesta na seznamu za ocenjevanje invalidnosti? 

Tega mesta nimajo, ker sarkoidoza ni uvrščena niti med nevrološke niti med kardiološke, dermatološke, revmatološke, nefrološke ali hematološke bolezni. 

Najpogosteje jo uvrstijo med pljučne bolezni. Sama pljučna simptomatika je v tem smislu klinično videti blažja kot tuberkuloza, pljučni rak ali limfni rak (limfom).

 

Glede na te ugotovitve so oboleli najpogosteje kot ljudje na samotnem otoku, ki jih družba ne jemlje resno.

 

Zjutraj sem po dolgem času prišel v službo brez palic za hojo. Noge so me manj bolele. Štiri ure pozneje sem se zgrudil. Sodelavci so se čudili, kako sem lahko slabše, če pa sem bil zjutraj dobro. Nekateri me ne vidijo pogosto in opazijo, da sem videti slabše in bolj izčrpano, medtem ko drugi mislijo, da se moje stanje izboljšuje, ker se skušam čim bolj vključevati v življenje in slediti ritmu njihove normalnosti.

Za nekatere bomo namišljeni hipohondri in igralci, za druge, ki so v večini, pa velika neznanka.

 

Zaradi psihosocialne »megle« oboleli za sarkoidozo ali drugimi redkimi boleznimi potrebujejo Društvo za dvig družbene ozaveščenosti s programom izobraževanja, psihosocialne podpore, spodbujanja pravic in boja proti diskriminaciji.

 

Dino-Josip Ključarić, mag.theol.


Rating: 0 stars, 0 votes.